27. Glavna apsida Evfrazijeve bazilike
Glavna apsida Evfrazijeve bazilike je opremljena s polkrožno marmorno klopjo za duhovnike, v sredini katere je postavljena škofovska katedra enostavne oblike, ki je na koncih okrašena z vklesanimi podobami delfinov, ki simbolizirajo vstajenje. Nad klopjo in katedro je simetričen niz štirioglatih plošč, izdelan v dragoceni dekorativni tehniki opus sectile. Gre za inkrustacijo iz večbarvnih zloščenih marmornih ploščic, ploščic iz steklene paste in roževine ter slonovine, ki je vstavljena na posameznih mestih. Prostor svetišča je ograjen z marmorno ograjo, od katere so ohranjeni fragmenti, več celih stebrov in nekaj plošč, leta 1932 pa ji je bil z obnovo delno povrnjen prvoten videz.
Zidovi apsid so bili prekriti z mozaikom do zadnjega centimetra, ohranjen pa je samo mozaik v osrednji apsidi, na kateri je naslikana zapletena teološko-simbolična celota. Na samem vrhu je upodobljen Kristus z odprto knjigo v roki, ob strani pa mu stoji šest apostolov. V kaloti apside je prikazana Devica Marija na prestolu s Kristusom v naročju. V prizoru sta med svetnike postavljene tri osebe, od katerih ima samo ena svetniški sij: to so predstavniki poreške cerkve. Oseba s krono in sijem je poreški zaščitnik sveti Maver. Oseba markantnega obraza s kratko brado, odeta v škrlatni plašč, je škof Evfrazij, ki v rokah drži model svoje bazilike, ki ga predaja Devici Mariji. Poleg Evfrazija je diakon Klavdij, ki je po hierarhiji takoj ob škofu, katerega naloge pa so verjetno bile voditi tehnični del gradbenih poslov in opremljanja cerkve. Med Klavdijem in Evfrazijem je naslikana majhna oseba, ki je opisana kot Evfrazij, sin diakona Klavdija.
Ob robu notranje strani slavoloka zmage se vrstijo medaljoni. V medaljonu na vrhu je prikazan Kristus kot Božje Jagnje in je bil umeščen med restavriranjem na prehodu iz 19. v 20. stoletje, v ostalih pa so portreti svetnic. Pod vsako je ime, zato lahko vidimo, da so v Istri bile in ostale priljubljene in čaščene. Velik mozaik je v zadnjem desetletju 20. stoletja postal predmet natančne znanstvene analize, med katero se je celotna površina analizirala od posamezne kockice do druge, pri tem pa se je izkazalo, da je mozaik v več kot 80 odstotkih pristen. To pomeni, da so vse podobe ter večji del okrasja in prikazov, razen pozlačenih površin, ohranili svojo strukturo in da večbarvne kockice stojijo na mestu, na katerem so bile prvotno postavljene sredi 6. stoletja.
Velik ciborij sredi svetišča se z likovnega vidika izvrstno ujema v ta prostor, vendar ne izvira iz 6. stoletja kot ostala oprema in okrasje. Izdelan je namreč leta 1271. Cerkev je imela ciborij že prej, zato je današnji mogoče njegova kopija, kateremu so morda pripadali še štirje kapiteli iz 6. stoletja. Kapiteli so izklesani zelo podobno kot tisti, ki stojijo v arkaturi bazilike. Zgornji del ciborija, ki je sestavljen iz štirih blago zašiljenih arkad, so izdelali beneški mojstri, ki so v tistem času na podoben način z večbarvnim marmorjem opremljali tudi notranjost bazilike sv. Marka v Benetkah. Beneški umetniki so izdelali tudi mozaike na ciboriju. Slogovno se lahko primerjajo z mozaiki v nekaterih kupolah narteksa bazilike sv. Marka.
Današnji oltar izvira iz 17. ali 18. stoletja, na njegovi sprednji strani pa stoji srebrn in pozlačen antependij, ki ga je v obdobju 1449–1454 dal izdelati poreški škof Ivan. Žal je k nam prispel močno poškodovan, saj so njegovi glavni elementi bili dvakrat ukradeni. Prvič so roparji leta 1699 izpulili reliefe s podobami svetnikov, zato jih je bilo treba nadomestiti z novimi, ki so bili izdelani v takrat sodobnih oblikah baročnega sloga. Ti baročni reliefi so bili ukradeni leta 1973 in jih do danes še niso našli. Nam je ostal samo še prvotni okrašeni okvir.
